6. 02. 12

Ah, ljubezen...

Ljubi, ne ljubi... to je zdaj vprašanje.
Na to temo bom tokrat objavila enega najlepših ljubezenskih sonetov... in ga posvetila najprej sebi (hvala Vladka, ker si me spomnila, da malo "sebične" ljubezni dobro dene) in  vsem vam, ki spremljate ali samo slučajno zaidete na moj blog. 


Ne, ona nima žametnih oči
in niti kodrov mehkih kakor svila,
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni
in usta bi se od koral ločila.

Sem videl rože bele in rdeče,
na njenih licih take ne cveto
in so dišave, ki so bolj dehteče,
kot vonj, ki diha njeno ga telo.

Njen glas poslušam rad,
četudi vem, da zvoki strun prijetneje zvene,
kako boginje hodijo ne vem;
ko ona hodi, stopa kot ljudje.

Pa vendar se mi zdi bolj očarljiva
kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.


(Sonet 130, W. Shakespeare)



Radi se imejte... : ))

2 komentarja:

  1. Me veseli, da sem povzročila malo 'sebične' ljubezni. Je kar malo zdravilna se mi zdi :)) Hvala, za tale sonet in ker si z nami v tem prijetnem virusu.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za vaša mnenja... :)